Compressed file

Literatura

Ruska literatura je postala sestavni del svetovne kulture. Edinstveni modeli ruske klasične literature 19. in začetka 20. stoletja so postali last duhovne kulture človeštva. Svetovno-zgodovinski pomen imajo dela Puškina, Gribojedova, Lermontova, Gogolja, Turgenjeva, Saltikov-Ščedrina, Nekrasova, Dostojevskega, Tolstoja, Čehova.

V letih pred revolucijo so v literaturi opazni novi kulturni principi, to obdobje se zato imenuje »srebrni vek«. Najpomembnejši avtorji so: Blok, Gumiljev, Ahmatova, Majakovski, Jesenin, Cvetajeva in Pasternak, ki je dobil Nobelovo nagrado.

Književnost sovjetskega obdobja je nadaljevala s tradicijo klasične ruske literature. Zelo pomembni avtorji tega obdobja so: Bunin, ki je dobil Nobelovo nagrado, Nabokov, Hodasevič, Mandelštam, Bulgakov, Pasternak, Gorki, Šolohov.

V 40. letih je pomembno mesto v literaturi zavzela vojna proza. Najbolj živo so dogodke druge svetovne vojne v svojih delih opisovali avtorji kot Aleksandr Tvardovskij, Mihail Šolohov, Konstantin Simonov, Valentin Kitajev, Aleksander Fadejev.

Povojna sovjetska kultura je v svetu znana po svojih odličnih pisateljih, ki so leta 1970 dobili Nobelovo nagrado: Aleksander Solženicin, Vasilij Aksenov, Viktor Rozov. Na področju poezije so svetovno priznani avtorji Josif Brodski, Bella Ahmadulina, Andrej Voznesenski in Jevgenij Jevtušenko.

Pot, ki jo je v 20. stoletju opravila ruska literatura priča o njenih neizčrpnih ustvarjalskih sposobnostih. Še danes Rusija globoko spoštuje svojo književno tradicijo in časti znane ruske pisatelje in dramatike. Leta 2010 je Rusija praznovala nekaj večjih jubilejev: 140. letnico rojstva pisatelja, Nobelovega nagrajenca, Ivana Bunina in 150. letnico rojstva velikega dramatika, Antona Čehova.

Leta 2011 je Rusija praznovala 190. letnico rojstva Fjodorja Dostojevskega, velikega, svetovno priznanega ruskega pisatelja.

Slikarstvo

Ruska likovna umetnost ima bogato tradicijo in se je začela razvijati že v času stare Rusije, ko so se ruski mojstri s sprejetjem krščanstva seznanili s tradicijo bizantinskega umetniškega stila in so postopoma izoblikovali svoje šole ikonopisja s svojim načinom pisanja ikon: novgorodska, pskovska, jaroslavska, tverska šola itd. Še posebej se je ikonopisje v stari Rusiji razcvetlo v 14. in 15. stoletju z delom Feofana Greka in Andreja Rubljova. Vrhunec obdobja predstavlja znana pravoslavna ikona »Sveta trojica« (1422-1427) Rubljova, v kateri je umetnik izrazil duhovno harmonijo in enotnost ruskega naroda.

V 17. stoletju se je začelo oblikovati sovjetsko slikarstvo, ki se je še posebej razvilo v 18. in začetku 19. stoletja. Ruska umetnost je bila v tem času že seznanjena in uveljavljena v ustvarjalnih tokovih zahoda: barok, klasicizem, romantizem.Zelo pomembno vlogo imajo slikarji in kiparji, ki so jih v Rusijo povabili, vendar so se v času vladanja Elizavete I začeli uveljavljati tudi nadarjeni ruski umetniki.

V obdobju klasicizma so ustvarjali znani umetniki kot npr. Fjodor Rokotov, Orest Kiprenski, Dmitrij Levickij, Ivan Argunov. Leta 1870 se je izoblikovala »Skupina potujočih umetnikov«, razmahnilo se je pokrajinsko slikarstvo Alekseja Savrasova, Ivana Šiškina, Arhipa Kuindži. Odlični  umetniki, ki so slikali portrete so: Ilija Repin, Vasilij Surikov, Valentin Serov.

V 90. letih 19. stoletja se je v Moskvi odprla Tretjakovska galerija, ki je postala svetovno znan muzej ruskega slikarstva, grafike in kiparstva. Leta 1898 je bila v peterburškem Mihajlovskem dvorcu otvoritev Ruskega muzeja.

V dvajsetem stoletju se je rodila ruska avantgarda. Številni umetniki in umetniške organizacije so ustanavljale nove šole in trende, ki so odločilno vplivali na razvoj svetovne likovne umetnosti: suprematizem (Kazmir Malevič), "improvizacijski" stil in abstracija (Vasilij Kandinski), lučizem (Mihail Larionov).  Oktobrska revolucija je vspodbudila razvoj socialističnega realizma, v slikarskem ustvarjanju je ideologija je dobila odločilno vlogo. Poleg tega so ne glede na močen vpliv slikarjev ideologije kot npr. Anne Ostroumov-Lebedeve, Ilije Glazunova in Aleksandra Šilova so nastajale umetnine na svetovnem nivoju.

Gledališče

Kljub temu, da so na prvih predstavah, ki so se odvijale že v stari Rusiji, sodelovali profesionalni igralci, t.i. skomorohi, začetke ruskega gledališča umeščamo v 17. stoletje, ko se je v času vladanja carja Alekseja Mihajloviča izoblikovala prva skupina dvorskega gledališča. V 18. stoletju so ustanovili rusko poklicno gledališče, leta 1756 pa se je v Peterburgu pod vodstvom Fjodora Volkova odprlo prvo rusko stalno javno gledališče. Leta 1776 so ustanovili dramsko gledališče, ki je dobilo ime po Petrovskem. Iz tega gledališča sta se kasneje razvila ruska Bolšoj teater (opera in balet) in Mali (dramski) teater.

Na prehodu iz 19. v 20. stoletje se je rusko gledališče še posebej hitro razvijalo. Leta 1898 sta izjemna gledališka strokovnjaka, Konstantin Stanislavski in Vladimir Nemirovič-Dančenko,  ustanovila Moskovsko umetniško gledališče. Šola gledališke umetnosti, ki sta jo ustanovila, velja za eno najboljših na svetu, Stanislavski je poleg tega tudi vzgajal nadarjene učence kot npr. Vsevoloda Mejerholda, Jevgenija Vahtangova, Mihaila Čehova, ki so osvojili in razvijali gledališki sistem svojega učitelja v različne smeri.

Čeprav so bila za mnoge ruske gledališke ustvarjalce 20. in 30. leta tragična, se je rusko gledališče razvijalo naprej. V Moskvi so odprli Gledališče Vahtangova, Gledališče Majakovskega, Mossovet, Mladinsko gledališče, v Peterburgu pa Dramsko in Mladinsko gledališče.

V drugi polovici 20. stoletja so se znanim imenom igralcem pridružile nove zvezde kot npr. Jevgenij Leonov, Oleg Jankovskij, Inna Čurikova, Nikolaj Karačencov, Valentin Gaft, Armen Džigarhanjan.

Dogodki v 90. letih 20. stoletja in dolgo obdobje gospodarske stagnacije so močno spremenili življenje ruskega gledališča. Danes rusko gledališče po številu in raznolikosti umetniških smeri povezujejo z ustvarjanjem srednjega veka. Režiserji tradicionalnih gledaliških smeri sodelujejo z eksperimentatorji. Poleg priznanih strokovnjakov (Peter Fomenko, Oleg Tabakov, Roman Viktjuk, Aleksander Kaljagin, Galina Volček) delujejo tudi drugi režiserji (Gennadij Trostjaneckij, Josif Rajhelgauz, Sergej Arcibašev in mnogi drugi).

Glasba

Ruska glasba ima bogato glasbeno dediščino, v kateri so dela ruskih in sovjetskih skladateljev od 16. do 20. stoletja, ruska ljudska glasba, romance, popularna glasba sovjetskega in posovjetskega obdobja, ruski rok in dela kantavtorjev.

Ruska ljudska glasba ima korenine v folklori slovanskih plemen, ki so živela na območju Kijevske Rusije.  Med glavnimi žanri ljudske glasbe prevladujejo obredne, koledarsko-praznične pesmi, poročne, plesne, epske in lirske pesmi, častuški. Ljudsko glasbo so bolj peli kot igrali na inštrumente.

Ruska klasična glasba zajema ustvarjalno dediščino velikih skladateljev kot npr. Petra Čajkovskega, Mihaila Glinke, Sergeja Rahmaninova, Nikolaja Rimskega-Korsakova, Aleksandra Skrjabina, Igorja Stravinskega, skladateljev skupine »Ruska peterka«. Med sovjetskimi skladatelji so zelo pomembna dela Sergeja Prokofjeva, Dmitrija Šostakoviča, Georgija Sviridova, Arama Hačaturjana.

Velik sloves ima tudi ruska operna šola. Med izvajalci klasične glasbe izstopa Fjodor Šaljapin, legendarni bas ruske opere.

Glasba sovjetskega obdobja je bila sestavljena iz najrazličnejših žanrov in je vsebovala značilnosti raznih obdobij, od simfonične glasbe ZSSR in revolucionarnih poskusov 20. let do akademskega sloga stalinskega obdobja, kantavtorskih pesmi in sodobne pop glasbe.

Danes je ruska glasba sestavni del množične kulture.

Arhitektura

Tradicija ruske arhitekture sega v čas stare Rusije in temelji na bizantinskem slogu. Velike cerkve Kijevske Rusije, ki so jih zgradili po sprejemu krščanstva, so postale prvi primer monumentalne arhitekture na vzhodnoslovanskih tleh.

Ko je Moskva postala vplivno politično središče, se je tudi arhitektura v mestu in kneževini še hitreje razvijala. Arhitektura Vladimirsko-Suzdaljske kneževine je uspešno posnemala moskovske arhitekte, tako da ob koncu 16. stoletja lahko govorimo o moskovski arhitekturni šoli. Postopoma je kamnita arhitektura dobila obliko šotora. Slikovit primer je cerkev Vasilija Blaženega, katere gradnja je potekala od 1554 do 1560. Cerkev spada pod svetovno kulturno dediščino UNESCA.

Po tem, ko je Rusija postala imperij, so vsi vladarjiod Petra I do Nikolaja II gradili palače v slogu, značilnem za tedanjo Evropo. V tem času je na Zajčjem otoku zrasla trdnjava Petra in Pavla. Zgodovina arhitekture 18. stoletja je tesno povezana z umetnikoma Bartolomejem Rastrellijem in Vasilijem Baženim, ki sta zasnovala palačo Katarine Velike v Carskem selu, Zimski dvorec, Smolni samostan v Sankt Peterburgu in Kremelj v Moskvi.

V devetnajstem stoletju se je v Rusiji vzbudilo zanimanje za klasicizem. Zgradili so Kazansko katedralo,  Aleksandrinsko gledališče, Mihajlovsko gledališče v Sankt Peterburgu, v Moskvi so do konca zgradili cerkev Kristusa Odrešenika, Veliko kremeljsko palačo in Muzej orožja.

Od sredine 20. let 20. stoletja se v arhitekturi na podlagi novih kulturnih trendov začenjajo uveljavljati nove smernice, in sicer konstruktivizma in racionalizma. Na podlagi sprememb, ki so jih prinesle nove smeri, se postopoma razvije sovjetski monumentalni klasicizem ali t.i. stalinistična arhitektura. V teh letih so gradili kulturne palače, športne komplekse, industrijska središča, zdravilišča in mladinska središča. Slikoviti primeri so npr. Glavna stavba Moskovske državne univerze, Razstaviščni center in stavba Ministrstva za zunanje zadeve ZSSR.

Filmi

V prvih dvajsetih letih 20. stoletja se je začela oblikovati nacionalna kinematografija. Ruski podjetniki so gradili dvorane, ki so jih ali dajali v najem ali pa so v njih snemali. Pomembno vlogo v tem procesu je imel eden od začetnikov ruske kinematografije, Aleksander Hanžonkov. Leta 1906 so ustanovili »Trgovsko hišo Oša in Hanžonkova«, cilj katere je bil najemanje tujih in oblikovanje ruskih filmov.

Uradno je datum vsakoletnega praznovanja Ruskih filmov 27. avgust. Na ta datum so leta 1919 namreč podpisali odlok o nacionalizaciji filmov. Takrat so ustanovili tudi prvo izobraževalno ustanovo na svetu, specializirano za filme, Visoko šolo za kinematografijo, ki se od leta 1938imenuje Vseruski državni inštitut za kinematografijo (VGIK). To je svetovno znana univerza, kjer so se in se še vedno učijo največji mojstri filmske umetnosti.

V 20. in 30. letih so nastale sovjetske filmske mojstrovine: Križarka Potemkin (Sergej Ejzenštejn), Mož s kamero, Tri pesmi o Leninu (Dziga Vertov), Zemlja (Aleksander Dovženko), Lenin v Oktobru (Mihail Romm), Čapajev (brata Vasiljevič) in druge.

Po vsem svetu so postale znane ustanove na osnovi dorevolucijskih filmskih studiev kot npr. »Mosfilm«, »Kino Studio Gorkega« ter leta 1918 ustanovljeni »Lenfilm«.

Druga svetovna vojna je močno spremenila tematiko in žanrski spekter ruskega filma. Začeli so vrteli celovečerne filme o vojni (»Našestvie« režiserja Rooma, »Ona zaščiščaet rodinu« režiserja Ermlera, »Zoja« režiserja Arnštama in drugi), v katerih vojna ne predstavlja le zaporedje lahkih zmag proti karikirano šibkemu nasprotniku.

V obdobju t.i. odjuge v drugi polovici 50. let se je uveljavila cela vrsta sovjetskih režiserjev, med njimi tudi Grigorij Čuhraj, režiser filmov »Sorok pervyj« (»Posebna nagrada« festivala v Cannesu leta 1957), »Balada o soldate«, »Čistoe nebo«, Mihail Kalatozov, katerega film »Letjat žuravli« je dobil častno zlato palmo na festivalu v Cannesu leta 1958, Lev Kulidžanov s filmom »Dom, v kotorom ja živu« leta 1957.

V obdobju odjuge so na vrteli filme Andreja Tarkovskega (Ivanovo otroštvo), Gleba Panfilova (»V ogne broda net«). Izrazito izstopa talent Leonida Gajdaja (»Operacija »Y«, »Kavkazskaja plennica«, »Briliantovaja ruka«), Eldara Rjazanova (»Beregis' avtomobilja!«) in Georgija Danelija (»Ja šagaju po Moskve«).

Leta 1969 je Oskarja za najboljši tujejezični film prvič v zgodovini dobil sovjetski film, odmevna filmska uprizoritev romana Leva Tolstoja Vojna in mir, ki jo je režiral veliki Sergej Bondarčuk.

»Filmska odjuga« je poskrbela za uveljavitev nadarjenih igralcev nove dobe kot so npr. Tatjana Samojlova, Anastasija Vertinska, Ljudmila Saveljeva, Vjačeslav Tihonov, Oleg Striženov, Aleksej Batalov, Inokentij Smoktunovski, Jevgenij Urbanskij, Oleg Efremov in drugi.

Več deset milionov gledalcev je gledalo komedije Leonida Gajdaja (»12 stulev«, »Ivan Vasiljevič menjaet profesiju«), Georgija Danelija (»Afonja«, »Mimino«), Eldara Rjazanova (»Ironija sud'by«, »Služebnyj roman«, »Vokal dlja dvoih«),  spektakularne filme Vladimirja Motilja (»Beloe solnce pustyni«) in Aleksandra Mitti (»Ekipaž«). Absolutno najbolj odmevna filma teh let sta postala melodrama Vladimirja Menšova »Moskva slezam ne verit« (Oskar leta 1981) in triler »Piraty 20. stoletja« Borisa Durova. Na zaslonih so blesteli Vladislav Dvoržeckij, Vladimir Vysockij, Oleg Dal, Anatolij Papanov, Andrej Mironov, Jevgenij Leonov, Nikolaj Ermenko.

V času perestrojke in v 90. letih je ruska filmska industrija preživljala težke čase. Vseeno so se v tem času pojavili vzorčni filmski obrazci. Tako je Nikita Mihalkov leta 1994 za film »Utoml'ennye solncem« dobil Oskarja, nagrado festivala v Cannesu in drugih filmskih festivalov, Pavel Lungin je leta 1990 s filmom »Taksi-bljuz« dobil nagrado festivala v Cannesu, in sicer za režiranje.

V začetku 21. stoletja se je povečalo zanimanje za zgodovinsko-pustolovske filme: na zaslonih so začeli vrteti filme »1612« (režiser Vladimir Hotinenko, 2007), »Admiral« (režiser Andrej Kravčuk, 2008), »Mongol« (režiser Sergej Bodrov starejši, 2007), »Car« (režiser Pavel Lungin, 2009). Snemali so filme »Svjatitel' Aleksij« (režiser Andrej Proškin), »Gagarin. Pervyj v kosmose« (režiser Sergej Snežkin), »Vasilisa Kožina« (režiser Dmitrij Meshiev).

Čedalje bolj popularna so postala imena mladih ruskih režiserjev kot npr. Andrej Zvjagincev (»Vozvraščenie«, »Izgnanie«, »Elena«), Nikolaj Homeriki (»977«, »Skazka pro temnotu« - se je udeležil programa »Osobyj vzgljad« na 62. mednarodnem festivalu v Cannesu leta 2009), Aleksej Popogrebskij (»Prostye vešči«, »Kak ja prov'el etim letom« - se je udeležil posebnega tekmovanja na filmskem festivalu v Berlinu).

Poleg fantastike in dokumentarnih filmov se je v 20. stoletju v Rusiji visoko razvil tudi animirani film, ki je zaslovel po celem svetu. Za začetnika ruskega animiranega filma velja umetnik in snemalec Vladislav Starevič, ki je v 10. letih 20. stoletja v filmskem ateljeju Hanžonkova izoblikoval posebno umetniško tehniko za režiranje in snemanje obsežnejših lutkovnih animacij. Starevič je prvi, ki je v Rusiji in na svetu ustvaril dolgometražne animirane filme. Za nadaljni razvoj umetniške animacije je pomembna leta 1924 ustanovljena prva eksperimentalna delavnica v okviru Sovjetske državne šole za kinematografijo (od leta 1939 imenovane VGIK), katere člani so bili mladi sovjetski umetniki, ki so se učili v VHUTEMAS (Višja umetniško-tehnična šola), (Hodatev, Hodateva, Merkulov, Komisarenko, sestri Brumberg, Blatova, Suteev, Ivanov-Vano, snemalca Kabalov in Šulman).

Leta 1936 je v Moskvi vlada ustanovila poseben studio animiranih filmov »Sojuzmultfilm«. To je pomembno vplivalo na nadaljni razvoj animiranega filma v Sovjetski zvezi. V »Sojuzmultfilmu« so bile glavne skupine proizvodnih risanih filmov v Moskvi, katerih delo so vodili sodelavci sovjetske animacije. V 30. letih je bila zelo uspešna sovjetska lutkovna animacija. Nadarjeni režiser in umetnik Aleksander Ptuško je posnel dva celovečerna lutkovna filma: »Novyj Gulliver« in »Zolotoj ključik«. To sta bila prva umetniška filma z elementi animacije.  

Svetovno znana so imena genijev sovjetske animacije, ki so utrdili tradicijo ruskega risanega filma: Ivan Ivanov-Vano (»Konek-Gorbunok« - 1947, »Gusi-lebedi« - 1949), Lev Atamanov (»Alenkij cvetoček« - 1952, »Zolotaja antilopa« - 1954, »Snežnaja koroleva« - 1957). Ustvarjalci risanih filmov v teh letih so bili mladi, nadarjeni umetniki, ki so pomembno vplivali na razvoj sovjetske animacije: Fjodor Hitruk (»Kanikuly Bonifacija« - 1965, »Vinni Puh« - 1969), Roman Kačanov (»Čeburaška« - 1971), Vjačeslav Kotenočkin (»Nu, pogodi!« - 1969). V 70. in 80. letih so vsi ruski otroci z navdušenjem gledali čudovite risane filme »Lisa i zajac«, »Ežik v tumane« Jurija Norštejna, »Halif-aist« Valerija Ugarova, »Žil byl pes« Eduarda Nazarova in druge.

V Rusiji je animacija še vedno zelo uspešna, ne glede na težke razmere na tem področju. Na prestižnih mednarodnih festivalih se stalno pojavljajo ruski filmi: »Starik i Aleksandra Petrova« (nagrajenec Oskarja leta 2000), »Gadkij Utenok« Garrija Bardina (nominiranec za nagrado festivala v Cannesu leta 2011), »Ubornaja istorija – ljubezenska zgodba« Konstantina Bronzita (nominiranec za Oskarja leta 2009), »Prilivy tuda-sjuda« Ivana Maksimova (nominiranec za nagrado na Berlinskem filmskem festivalu leta 2011). Otroci zelo radi gledajo novejše risanke kot npr. »Babka Ežka i drugie« Valerija Ugarova, »Belka i Strelka. Zvezdnye sobaki« Svjatoslava Ušakova in Inne Evlannikove ter, seveda, največja uspešnica – serija »Maša i medved« Olega Užinova.

 

Koristne povezave:

"GRAMOTA.RU"

Državni inštitut ruskega jezika Puškina

Državni zgodovinsko-kulturni muzej - moskovski Kremelj

Državni muzej Ermitaž

Novgorodski državni muzej

Državni ruski muzej

Vladimiro-suzdalski muzej

Gosfilmofond Rusije

"Mosfilm"

"Lenfilm"

Filmski studio Gorkega